Plazeča zlatica ( Ranúnculus répens)
Ta rastlina, kteri tudi uránjščica in uránjica pravijo, je izmed vseh zlatic najnadležnejši njivski plevel. S tem pa ne trdimo, da je drugod ni. Po travnikih in tratah je je navadno vse polno, a vendar se drži najrajši mokrotnih in vlažnih prostorov; suha zemlja ji ne ugaja. Prav lahko jo spoznaš po pritlikah (plazečih razrastkih) ki se trdno držijo zemlje in razhajajo na več stranij. Ako izkoplješ tako zelišče, čuditi se moraš dolgim pritlikam, ki so v tleh kakor pribite.
Kratka, rujava korenika je pokrita z mnogimi debelimi vlakni. Iz nje izrastejo leževa ali samo nagnjena, malokdaj naravnost kvišku moleča, 15-40 centimetrov (6-15 palcev) dolga, večjidel nekoliko robata stebla. Tudi omenjene pritlike pridejo iz korenike. Te so okrogle in imajo razmaknjene, na dolgih recljih na viš stoječe liste. Ob koreniki jih obdajajo kakor stebla široke nožnice pritlehnih listov, ki so dolgo recljati kakor sploh vsi spodnji stebelni listi. Listna ploskev je trojnata, njeni posamični listki so nasajeni na precej dolgih receljčkih, na najdaljšem srednji. Listki so dlanasto nacepljeni na tri majhne krpice, ki so krpaste ali le nazobčane. Zgornji stebelni listi nimajo reclja, gledé na obliko so pa prejšnjim podobni, samo da niso tako silno razdeljeni. Najvišji so tridelni z ozkimi, suličastimi in celorobimi krpicami. Zelišče je temnozeleno, pritlike navadno rudečkaste ali rujavkaste. Včasi je čisto golo, včasi pa dlakavo.
Rogovilasto steblo nosi na brazdastih recljih velike, rumene cvete. Čašica je dosti manjša od venca in odstopi od njega. Lečaste rožke (na desni nad venčevim lističem) so oborožene s kratkim kljunčkom.
Uranjščica cvete od velikega travna do jeseni in raste, kakor je bilo že povedano, povsod po mokrotnih in vlažnih krajih. Ker se pričvrstijo tudi pritlike v tleh s koreninami, ki jim izrastejo iz kolenec, zato je ni lahko dobiti iz tal, in tedaj je vsakemu poljedelcu jako zopern plevel.
V lastnostih se ujema z drugimi, manj škodljivimi zlaticami.
Išči
?
?
?
