Mehurna zlatica, slanóvrat ali opíh je jednoletno zelišče, ki je v tleh pritrjeno z mnogoštevilnimi belkastimi koreninicami. Iz njih izvira debelo, toda votlo, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, kvišku moleče in zeló vejnato steblo. Golo je ali malo da ne golo in ima tu pa tam kak podolžen rob. Veje se začnejo včasi že pri tleh, včasi pa še le proti vrhu.
Listi so raztreseni, v obrisu okroglasti ali ledvičasti in se ravnajo v velikosti po steblu. Nekoliko sočnati so, navadno popolnoma goli in svetli. Spodnji so na dolgih recljih in nacepljeni ali razdeljeni na 3 krpe; srednja krpa je nacepljena na 3, stranski na 2 krpici; pri majhnih rastlinah so pa krpe tudi globoko narezane. Višji stojijo na kračjih recljih in so tudi nacepljeni na 3 krpe, toda te so dolge in celorobe. Včasi pa zadnji niso nikakor deljeni, temveč celi.
Drobnih, bledorumenih cvetov je prav mnogo. Čašica ima pet rumenih, navzdol zavihanih, jajčastih lističev, ki so porasteni z mehkimi dlačicami in skoro tako dolgi, kakor podolgasti venčevi lističi. Ti imajo ob dnu za med plitvo globelico, ktere ne pokriva nobena luskica. Prašnikov in pestičev je zeló mnogo. Zadnji se razvijejo v majhne, podolgaste rožke (spodi na levi), ki so združene v precej dolg valjar.
Mehurna zlatica cvete od rožnika do jeseni in raste kraj močvirij, ob jarkih in mlakužah. Ona nadkriljuje v strupenosti menda vse sorodnice. Med njenimi deli so korenine najmanj nevarne in, ko se je osulo zelišče s cvetjem, popolnoma neškodljive. Steblo je tem nevarnejše, čim bliže je cvetom, in čim mlajša je rastlina. Žvečiš li liste, jame te žgati po ustih, in sline se ti prav obilno cedijo. Ako to večkrat ponoviš, vname in razpoka se ti jezik in postane neobčutljiv. Dlesno te boli, in ako ga stisneš, začne krvaveti. Dasiravno so vsi deli ostri, vendar se v tem pogledu najbolj odlikujejo cveti, dokler še niso popolnoma razviti. Ako si privežeš cvet ali list na kožo, prične te srbeti, in izpahne se ti mehur. Sopara, ki se vzdiga iz posode, v kteri tolčeš zelišče, je tako ostra, da te sili na kihanje in pripravi do solz. Ako pride mehurna zlatica v želodec, žge te po požiralniku in trebuhu, napade te omedlevica, tvojih očij in udov se polasti krčevito gibanje, mrzli poti ti pokrivajo kožo, in nastopiti more celó smrt vsled prisada, ki se je razširil po vnetih prebavilih.
Naj sporočimo dragim čitateljem znane dogodke, o kterih ni dvoma, da so se pripetili z mehurno zlatico.
I. Neka gospodinja si je privezala presnih listov okoli zapestja. Vsled tega je nastal prisad, ki je kožo in meso tako izglodal, da so se videle kite. Neki mož si jih je pa privezal na glavo, kar mu je prizadelo razne bolečine in neznosno žejo.
II. Nekje je pripravila hišna gospodinja mehurno zlatico kot prikuho. Več oseb je použilo to strupeno jed; jedna je umrla, ostale so bolehale na želodcu.
III. Neki voznik se je hotel iznebiti mrzlice in si v ta namen obvezal palec z mehurno zlatico. Črez nekoliko ur se je naredil na roki strašen mehur, napadala je moža silna mrzlica in jel jo je blesti. Na roki se mu je prisadilo, in le komaj so mu jo oteli.
IV. Neki zdravnik je napravil s to rastlino sledeče poskuse. Použil je dobro zmet cvet. Hitro so se oglasile grozne bolečine in krči v želodcu. Dve kaplji izžetega soka sta imeli jednake nasledke in poleg njih še povzročili žgoče bolečine po požiralniku. Žvečil je tudi najbolj sočnate liste; njegova usta so se napolnila s slinami, jezik se mu je vnel in spredi razpokal; okus mu je nehal služiti, in po zobeh ga je trgalo; dlesno je postalo zeló rudeče in začelo krvaveti pri najrahlejšem dotiku.
Znano je tudi, da so poginile cele črede, ki so se pasle spomladi po pašnikih, kjer je rastlo mnogo mehurne zlatice. Od začetka namreč pomuli živina vse zelenje, kolikor ga je pribodlo iz zemlje, in ne dela nobenega razločka. Ne goni torej zgodaj spomladi zelišča. živine na take prostore, koder navadno rastejo strupena zelišča.
Išči
?
?
?
